G' Day!

 

Včeraj zjutraj vozim v službo. Na prehodu za pešce že od daleč zagledam dva popotnika. Njuna velika, čez polno naložena nahrbtnika sta bila tako mamljiva, da sem v bistvu videla najprej prtljago in šele potem njuna nosilca-lastnika.

 

In takoj me je prijela želja, da bi zelo kmalu, če ne že kar takoj, šla spet na kakšno potovanje. V tistih parih sekundah, ko sem čakala, da bosta šla mimo po prehodu za pešce, da bom za njima lahko zavila na levo, se mi je odvrtel mali popotniški film. Mravljinci, ki se mi vedno pojavijo, ko še zadnjič pogledam, če imam s seboj vse, kar sem se namenila vzeti na pot in potem tisti prvi koraki od doma do prevoza in na letališče... mmmm.

 

Tako me je včeraj prijelo, da bi odprla okno na avtu in storila največ, kar bi v tistem trenutku lahko, in sicer, da bi ju vprašala, kam potujeta in jima zaželela srečno pot. Pa se mi je zdelo, da bi bila preveč vsiljiva in sem jima zato bila samo dobrohotno "favš".

 

Ko sem prispela v službo, sem to zgodbo z navdušenjem povedala sodelavcem in sem se hkrati zavedala, da me je prijela prava "popotniška mrzlica", ko čutim tisto vznemirjenje v podplatih, ki me vleče v nove dežele....aaahhh. Upam, da spet kmalu kam....

 

Če ne drugega, vsake toliko časa kupim knjigo in preberem kakšno dobro popotniško zgodbo. Tako sem prejšnji teden na dušek prebrala knjigo Dominike Osvald, "Enosmerna vozovnica" (http://www.osvald.si/) o potovanju nje z njenim možem na njuni sedemletni poti po svetu.  

 

Z branjem te knjige sem si vsaj malo "privezala dušo".

 

Do naslednjič vse dobro,

 

Emdi